Naše mentorje, donatorje in podpornike smo prosili, da nam napišejo, kako preživljajo čas, ko se nam je življenje čez noč spremenilo in imamo na vse, kar se dogaja, več vprašanj, kot odgovorov. Kot boste lahko prebrali, so odzivi na ta čas povsem različni: od premisleka o življenju nekoč in danes, do pomoči tistim, ki jih je korona še dodatno prizadela, ali pa urejanje domačih zadev, za katere prej ni bilo časa. Tokrat objavljamo prispevke treh mentoric: Dragice Krašovec, Darje Rojec in Verene Perko.


Dragica Krašovec, urednica Dnevnika bralnega krožka

Ko se človek ozira nazaj v čas otroštva in rosno mlade dni, se zave, da nam v tistih letih “generacije boom” res ni bilo veliko podarjenega, še manj pa je bilo dni, ko ne bi vedeli, kaj početi in kako naj človek preživi dan.

Starši so poskrbeli, da smo ob šolskih obveznostih poprijeli za marsikatero delo v gospodinjstvu, kar po vrsti smo bili varuške mlajših bratov in sester. Znali smo mnogo opravil na vrtu, polju ali v hlevu, odvisno, kje smo živeli, in mnoga kuhinjska opravila so bila vsakdanja obveznost. Večina pa je poznala starševsko ljubezen in prave, tople med sosedske odnose.

V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo kmalu po končanem šolanju in zaposlitvi morali poskrbeti za lastno eksistenco, nam je vse poznano prišlo še kako prav. Tako smo lažje poskrbeli za lasten dom, svoje otroke in družino. Seveda smo se priučili še mnogih drugih opravil, ki so pomembna za vsakdanje življenje. Mnogi od nas so prevzeli odgovorne naloge tudi v poklicnem življenju, a človek, ki veliko zna, tudi veliko zmore.

Ko smo svoje otroke “spravili h kruhu”, smo mnogi šele zares našli čas in priložnosti za svoje konjičke, za rekreacijo, za druženje.

Z novimi, velikimi spremembami smo se v bistvu soočili ob upokojitvi. Takrat ima človek prvič vseh štiriindvajset ur časa zase in samo od njega samega je odvisno, kaj bo z njimi storil.

Nekatere so te spremembe zmedle, drugi v njih najdejo nešteto novih priložnosti za vse, kar še niso postorili, kar bi radi naredili ali spremenili.

Če človeku dobro služi zdravje in premore dovolj dobre volje in energije, mu je to v veliki meri tudi dobro uspevalo.

Potem pa se zgodi, nenapovedano in nenadoma, brez pravih informacij, kaj sploh to je, KORONA virus.

Najprej smo gledali Kitajce in spremljali dogodke v Vuhanu. Ampak, to je daleč od nas in se nas v bistvu ne tiče, je menil marsikdo med nami, ko je spremljal dogajanje v varni razdalji z domačega kavča. Tisti, ki so pozorneje spremljali potek širjenja bolezni in iskali več podatkov in informacij na internetu, so nas previdno opozarjali, da se to lahko kaj kmalu zgodi tudi pri nas in drugje po svetu. A celo najvplivnejši svetovni politiki in celo del strokovne javnosti so nas mirili rekoč, da smo na to pripravljeni in je možnost, da se virus razširi tudi drugod pravzaprav zelo majhna.

Najbrž ste kdaj v mladosti brali roman Julesa Verna “V 80 dneh okoli sveta”.Približno toliko časa je virus potreboval, da se je razširil po vseh celinah in prizadel na deset tisoče ljudi.

O ukrepih, ki so sledili in, ki se v večini držav še vedno izvajajo, na različnih koncih sveta, še vedno niso enotni. Najbolj pa so očitne razlike med odločitvami, ki jih sprejema politika in tistimi, ki jih zagovarja stroka. Še en dokaz več, kako pomemben je kapital in koliko je vredno zdravje ljudi.

Nenadoma se je moja generacija in tudi vsi tisti, ki so nekoliko starejši, znašla med najbolj ranljivimi skupinami. Ljudje, ki smo do sedaj do vsega, kar imamo in kar smo v življenju dosegli, prišli s svojim lastnim delom, znanjem in izkušnjami, smo nenadoma postali najbolj izpostavljeni državljani. Nobenih stikov, še z lastnimi otroki ne. Nismo primerni za varovanje vnukov. Naše gibanje je strogo omejeno. Obisk trgovin omejen na strogo določen čas.

Večina naših otrok je ta čas doma. Doma so tudi naši vnuki. Otroci delajo od doma. Vnuki, še zlasti tisti najmlajši, potrebujejo varstvo, druženje, igro in zabavo, vsaj nekaj obrokov na dan,  gibanje v naravi in še kaj. Tisti malo starejši se izobražujejo na daljavo. Potrebujejo pomoč in nadzor.

Mi smo zmogli veliko, ko smo bili v njihovih letih. A ti naši otroci morajo biti Supermeni, da zmorejo vse to. Ima njihov dan morda več ur, kot zanje vem sama?

Ob vsem tem je človeka strah.

Strah ga je pred okužbo z virusom, strah ga je, da bi kdo od najbližjih zbolel, da bi ostal brez svojcev, prijateljev, brez dela in zaslužka. Strah ga je, da bi posledice občutili otroci, mladostniki, kdorkoli, ki nanje ni pripravljen in se težko znajde v življenju.

Kar vidim in slišim mnoge, ki bodo po končani bitki generali. Zaslužni za vse, kar se je v tem času dobrega napravilo in tega zares ni malo in vidim jih, kako s prstom kažejo na tiste, ki so krivi za tisto, kar smo prezrli, premalo resno upoštevali ali prepozno ukrepali. Morda smo kaj celo zanemarili iz kdove kakšnih razlogov že.

A generali so zdravstveno osebje, ki že drugi mesec nesebično opravlja zaupane jim naloge. Nič manj zaslužno ni osebje v domovih za starejše, mnogi prodajalci, vozniki, policisti, vojaki, novinarji in reporterji, mnogi prostovoljci, ki sami ali preko društev opravljajo brez številne pomembne naloge.

Zame so heroji tudi naši otroci, ki nesebično skrbijo za svoje družine, za otroke, za opravljeno delo v službah, čeprav od doma in na vratu smo jim tudi predstavniki najbolj ranljivih skupin.

Vsi smo samo ljudje. Večini je mar zato, da čimbolj omili vsakodnevne težave in zato težko pričakuje omilitev napetosti in vseh  omejitev, ki so trenutno  v veljavi.

Čas po virusu bo zagotovo drugačen. Drugačni bomo tudi ljudje, ki ta čas živimo.

A življenje gre naprej in skrb za otroke, za mlade, za starejše, za bolne ne bo drugačna in bo ostala za vselej. Naj bodo to ranljive skupine ali kakor koli jih že imenujemo.

Treba bo ne le preživeti, temveč živeti naprej. Lepše nam bo, če se bomo iz sedanjih zgodb česa naučili in to s pridom kasneje tudi uporabili. Lepo bi bilo, če ta vzajemnost, solidarnost, skrb za druge in še kaj za vedno ostane v nas.

Darja Rojec, mentorica študijskega krožka Pogovori z Darjo Rojec

Korona virus me zajel v Kopru, kjer vodim in koordiniram skupino bolnic z rakom z obale. Zato sem tam tudi ostala. Kaj sem delala oz. še delam. Takoj sem se javila v ZD Koper kot prostovoljka. Poleg tega sem imela tudi telefon za pomoč v depresiji med korono. Pomoč so poiskale bolnice z rakom, ki prebolevajo težko bolezen in so se morale soočiti še s korono. Vprašanj kako reagirati ob določenih pojavih, kaj vzeti za boljšo imunsko odpornost ali pa samo klepet, ker jim je bilo hudo. Ves čas sem za Europo donno snemala videe z recepti, kako si lahko vsi ljudje in seveda bolniki naredijo domače razkužilo, napitek z B kompleksom, magnezijevo olje, kremo….Vse videe si lahko vsi pogledate, če obiščete fb Europa donna.

Ker smo imele obalne članice projekt, da naredimo za ostale bolnice 300 pup iz lavande za darila in ker nismo mogle ven, sem delo organizirala tako, da sem jim material razvozila po domovih, koordinacijo pa sem izvajala po telefonu. Zelo sem ponosna, da smo uspele narediti vseh 300 pup. Ženske in celo možje so si tako krajšale čas in preganjale depresijo.

Tudi doma sem morala kaj ponarediti, prebarvati teraso, renovirati kopalnico in organizirala sem za naše stanovalce, da smo sami razkuževali in tako prihranili tudi denar, ki ga oderuhi računajo za razkuževanje več stanovanjskih stavb.

Tako, korona bo počasi izzvenela, mi pa delamo naprej. Upam, da se kaj vidimo kmalu tudi v naši občini.

Verena Perko, mentorica študijskega krožka Slovenska in svetovna kulturna dediščina

Zunaj je rano jutro, šele zdanilo se je. Nenavadna tišina je. Običajno so avtomobili ob tej uri že drveli proti Ljubljani, KORONA doba pa nam je vrnila malo miru in nas obrnila k samim sebi. Včasih se mi zdi, kot da je čas spet dobil svoje nekdanje razsežnosti. Jutro je še sveže, nežno mlado. Dan ima čas spodobno dozoreti in se prevesiti v večer in noč je polna mehke, žametne tišine.

In jaz imam nenadoma čas postoriti to, kar sem odlašala že nekaj let.

Najprej je bila na vrsti moja obsežna knjižnica. Soba je bila, ko smo se leta 1988 preselili v našo novo, staro hišo, namenjena za študijsko sobo. Vsem v hiši. Tudi meni, seveda. Visoke lesene in zelo asketsko zasnovane police, ki jih je mizar naredil kmalu po vselitvi, so obetale dokončno rešitev za vse naše knjige. In res prvih nekaj let se je na njih družile vse naše knjige. Sčasoma pa se je moja arheološka literatura širila in širila in zelo brezobzirno izpodrivala moževo psihologijo in našo skupno beletristiko, pa filozofijo in sociologijo in drugo. Čedalje bolj proti vratom je šlo. Dokler se ni moj mož vdal, spet poklical mizarja in obdal v prvem posegu knjižne police v dnevno sobo, sledile so še police na hodniku, pa na zgornjem skupnem prostoru, otroških sobah, veži in v najin spalnici in čisto nazadnje vsepovsod, kjer se je dalo še pribiti kakšen ploh. Knjige pa so se množile in se še množijo, kot piščančki v valilnici. Študijska soba je nazadnje postala samo moja. (Končno!). Vsi so obupali nad kupi arheološke, muzeološke in filozofske literature. No, občasno tudi jaz, posebej ko iščem katero od knjig, za katero vem, da že dolgo stanuje v moji knjižnici, pa se očitno nesramno skriva nekje na policah, da ji nikakor ne morem iztrgati tistih nekaj citatov, ko jih nujno rabim.

In tako je prišla v KORONA dobi na vrsto najprej moja knjižnica.

Lestev, vedro vode, goba, krpe, rokavice, suhe krpe, metle, omela, čistila vseh sort, sesalec. In razkužilo, seveda. KORONA doba pač!

Najprej vse zložim s police. V kratkem sem zaprašena kot star kmečki voz s konjsko vprego. Kupe nosim v dnevno sobo in jih zlagam. Rimska arheologija, rimska arheologija, rimska arheologija, rimska arheologija, rimska arheologija … v vseh jezikih, vseh oblik, vseh velikosti … Izkopavanja. Amfore. Keramika. Najdišča po imenih … in nato kupi knjig, kjer je najti vse. Teh je največ. Sledi mitologija, zgodovina, umetnostna zgodovina, klasična zgodovina, grška zgodovina. Pompeji. Rim. Akvileja. Emona in ostala slovenska najdišča. In nato kupi filozofskih del. Pa knjige o muzejih in dediščini na splošno. Knjige konca in kraja.

Najbolj sem navdušena, ko odkrijem kakšno super zanimivo knjigo, za katero sem ne le pozabila, da jo imam, temveč sem celo pozabila, da sem jo že natančno preštudirala. Dokaz zato so na drobno s svinčnikom popisane strani z mojo lastno pisavo… ali pa kup izpiskov, ki se vsuje po pisalni mizi.

Žal pa nihče drug v hiši nima razumevanja za moje naporno knjižničarsko delo. Še več, razburjajo se in predlagajo različne popolnoma nesprejemljive rešitve. Recimo, kaj če bi kaj zavrgle? Ne? Podarila? Tudi ne? Izgubila …

Ojej. Dnevna soba je že teden dni neprehodna. V mojo študijsko sobo si ne upa nihče vstopiti. No, saj tudi ne sme! Med kupi knjig se množijo prazne šalice za čaj in precizni čistilni instrumenti, kot so umazane krpe, krtače vseh velikosti, očala vseh oblik, rokavice vseh materialov, škafci in vedra … Nazadnje se moj mož, pa prav na dan ljudskega upora je to bilo, dokončno upre mojemu intelektualnemu sadomazohističnemu ukvarjanju s knjižnico in podobno kot papež Frančišek vsemu svetu, torej urbi et orbi sporoči, da bo vse zažgal, če hitro ne pospravim vsega. Na razpolago mi da dva ušiva dneva in zagrozi z nasilno izselitvijo. Knjig, ne mene. Mene še rabi, da pospravim do konca.

Nato tri dni ne govorim z nikomer. Razen s knjigami. Zlagam jih v skupine, kjer bo dokončno jasno in enkrat za vselej razvidno, kje je kakšna tema in katera od pomembnih ali manj pomembnih objav. Na koncu so vse police očiščene in knjige zložene. Nič več pokonci, ker če hočem vse spraviti nazaj, morajo ležati naložene kot polena do stropa. Nazadnje ostane le še en kup. Precej velik. Vse teme. Vsi avtorji. Vsi jeziki. Vse znanstvene metode. Da bi bila stvar še slabša, nekaj sem jih v dobri veri, da knjige še nimam, kupila celo dvakrat. Nekaj malega celo trikrat… Ampak the primerov je zanemarljivo malo in tega ne bomo niti omenjali. Vsaj ne pred mojimi domačimi! Te skrbno skrijem pred sokolskim očesom mojega moža, ki gleda na koledar in skrivaj išče telefonsko od smetarjev in gasilcev. Ko vse odvečno zložim v kartonske škatle, se prvič po sočutno vključi v mojo okoljsko čistilno akcijo in z velikansko naglico odnese vse kar leži na hodniku v skladišče, kjer bo počakalo, da se odpre Mestna knjižnica. Ali pa kaj drugega. (Moram ga imeti naočeh te dni!!!).

Končni rezultat in finalni izplen: izpraznila se je dnevna soba. Spet lahko sedimo na kavču in gledamo naš zanič TV program (sem vedela, da se ne splača hiteti s pospravljanjem!).  Spet lahko delam v svoji študijski sobi. Toda! Še vedno je nekaj kupov knjig, za katere se je izkazalo, da nimam kam z njimi in da tudi prostora ni več v sobi. Izven sobe, po hiši, pa je hišni svet sprejel dogovor, da mi je prepovedano širjenje arheološke literature (bojijo se je bolj kot Korone!).

Ampak! Odkrila sem tudi nekaj knjig, ki sem jih že načrtovala za nujen nakup, pa se je izkazalo, da so že pri nas doma. Čudno. Vse tako kaže, da tudi moj mož kupuje arheologijo. Jaz jih gotovo nisem kupila. No, vsaj spomnim se ne.

REZULTAT. Komaj sem za silo pospravila svojo študijsko sobo, pa že pravijo, da je KORONA doba pri kraju! Ne morem verjeti!!! Lep pozdrav iz kamniške podružnice NUKa!