Dnevnik BK, februar 2020
Knjige Gorana Vojnovića nismo prvič vzeli v roke. Navdušil nas je že s knjigo Čefurji raus, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada in kresnika za najboljši roman v letu, ko je knjiga izšla. Drugega kresnika je avtor prejel za roman Jugoslavija, moja dežela. Oba romana obravnavata našo bližnjo preteklost in dogodke na Balkanu, ki so močno zaznamovali mnoge ljudi in mnoge družine.
Figa postavlja v ospredje družinsko zgodbo. To je roman o Aleksandru in Jani, Vesni in Safetu, pa o Jadranu in Anji. Jadran ne more razumeti odhoda Anje. Odgovore poskuša najti v odhodu dedka Aleksandra.Poskuša razumeti odhajanje babice Jane, njeno življenje v demenci. To je tako tragična bolezen. Človek umre v živem telesu. Skuša razumeti odhod očeta Safeta, njegovo izginotje v prvem letu balkanske vojne. Poskuša razumeti jezo mame Vesne in njeno razočaranje nad očetom, dedkom. Iz drobcev spominov sestavi avtor zgodbo preteklosti, da bi lahko razumel sedanjost.
V intervjuju za časopis Delo po izidu knjige je Vojnovič izjavil: » Figa ni krik, je dolg tih izdih!«
Če ste z veseljem segli po prvih dveh knjigah, boste zagotovo Figo vzeli v roke in se lotili branja. Je precej obsežen roman, v katerem avtor dobro ponazori težave, ki jih imajo družine, v katerih se soočajo z demenco, kar je v književnosti še vedno manj izpostavljeno vprašanje. Sledili boste junakom in njihovim zgodbam in iskali odgovore na mnoga vprašanja, ki bodo vznikala ob prebiranju.
Povsem drugačen je roman Marija Čuka Molk koloradskih hroščev.
To je pripoved o slovenski manjšini in položaju Slovencev v Italiji. Dotika se vseh vprašanj, ki zadevajo slovensko manjšino, predvsem enakopravnost v primerjavi z večinskim prebivalstvom glede uporabe jezika, šolanja ter kulturnega in političnega delovanja. V romanu se zelo lepo prepletajo poleg zgodbe same tudi opisi Tržaškega zaliva, Trsta in krajev v njegovi okolici. Pripoved je ves čas usmerjena v razdvojenost pripadnikov slovenske manjšine, v njihove razprtije in nerazumljenost tako na nekoč slovenskih tleh kot tudi v matični domovini. Politični del pripovedi je odet v značilen sarkazem in močno karikirane like, ironični jezik ( npr. politična organizacija ZKBM – » Zveza kmalu bomo zraven«, lokal« Pri obriti kokoši«). Realistična pa je pripoved učitelja Rada Senice, njegove kolegice Marte, ravnateljice, prijatelja Naceta in Radovih staršev. V romanu se odpro številna vprašanja in dileme, ki zadevajo šolanje slovenskih otrok iz zamejstva tako danes kot v prihodnje, vpliv in pomembnost slovenskih ustanov na Tržaškem (npr. slovenske založbe, slovenskega gledališča in še kaj). Odprto ostaja tudi vprašanje ali je Vilfanov govor iz leta 1921 še vedno aktualen.
Ker pisatelj uporablja v zgodbi zelo lep slovenski jezik, pripoved je na trenutke humorna, zgodba o junakih pa napeta in privlačna, sem prepričana, da bo knjiga marsikaterega bralca prijetno presenetila.
Od Fige do Molka koloradskih hroščev sploh ni tako zelo daleč in tudi pomembnih razlik ni zaslediti, saj so v ospredju ljudje in njihove vsakodnevne težave. Le da se jih vsak avtor loteva na svojstven način, v malce različnih časih in v različnem okolju.
Dragica Krašovec, urednica