Drago Jančar: To noč sem jo videl; Miha Mazzini: Otroštvo
Bralni krožek nadaljuje z delom
Jesenski dnevi v človeku ustvarjajo razpoloženje, s katerim se neradi hvalimo ali postavljamo z njim.
Je pa ta čas nadvse primeren za branje, še zlasti, če v roko vzamemo knjigo, ki nas popelje v nov svet, drugačen od vsakdanjosti. Navadno je privlačnejši, bolj vznemirljiv, bolj zanimiv in odpelje nas iz vsakdana, zaposli naše glave in poteši radovednost, ki se ob branju vzdrami v nas.
Tako je lahko zaradi avtorja, njegovih glavnih junakov ali zgodbe same. Vsekakor pa bralca zasvoji in vsaj za nekaj časa popelje proč od vsakdana.
Pri branju novih knjig še vedno vztrajamo pri domačih avtorjih, ki nas vedno znova presenečajo. Preseneča nas število novih avtorjev, ki se pojavljajo, število na novo izdanih del, predvsem pa različne zvrsti pisanja, ki jih literati predstavljajo in seveda kakovost pisanja, ki pogosto močno presega naša pričakovanja.
Letos smo skupno branje začeli z Jančarjevim romanom To noč sem jo videl. Pretresljivo pripoved o dogodkih na gradu Strmol med drugo svetovno vojno smo spremljali že preko sredstev obveščanja in medijev, a avtorjev prepričljiv zapis nekega kraja in s tragičnimi junaki nekega časa, so vsakega med nami globoko pretresli. Pridružujemo se mnenju in oceni kritikov, da gre za verjetno najboljši avtorjev tekst, objavljen do tega časa.
Nadaljevali smo z Miho Mazzinijem in romanom Otroštvo, ki je prejel letošnjega Kresnika. Avtor opisuje sebe v prvih petih letih svojega otroštva, ki ga preživlja z ostarelo in psihično moteno ter versko blazno babico in materjo, ki ni sposobna opravljati materinske funkcije. Knjiga je svojevrsten preplet stvarnega in fiktivnega, pretresljiva zgodba o odraščanju psihično in fizično zlorabljenega in zapostavljenega otroka. Zgodba bralca pritegne, predvsem pa mu odpre nov, drugačen svet in ga prisili k razmišljanju o tem, kako brezbrižni smo do drugih, ki bivajo v naši sredini.
Primer zagotovo ni osamljen in naravnost kliče k pravočasnemu ukrepanju.
Letos je minilo petindvajset let od podelitve prvega Kresnika, priznanja, ki ga za najboljši roman v koledarskem letu podeljuje časopisno podjetje Delo.
Med vsemi petindvajsetimi podeljenimi nagradami je bil izbran kot najboljši roman tega četrt stoletja, roman Kristalni čas avtorja Lojzeta Kovačiča, ki je Kresnika prejel v letu 1991.
Seveda smo se lotili tudi branja tega romana. Knjiga izhaja kot podlistek tudi v časopisu Delo in je dostopna širšemu krogu bralcev.
Avtor v knjigi opisuje svoje življenje, ustvarjanje, svojo pot umetnika, boema, življenjskega sopotnika, ljubimca, očeta, umetnika, zaposlenega kulturnega ustvarjalca in še kaj, precizno, brez slepomišenja, odkrito in realistično. Razgali sebe kot avtorja in ustvarjalca ter kot človeka, ki se znajde v različnih okoliščinah, zato pa je pripoved včasih težje berljiva, a bralca neprisiljeno vodi do opisanih zaključkov.
Bralna jesen je bila za nas bralce precej zahtevna in obsežna, zato se je Alenka odločila, da med novoletnim direndajem posežemo po manj zahtevnih, a vseeno zelo berljivih tekstih Ivana Sivca.
O avtorju in njegovih delih pa malo več naslednjič.
Še enkrat vabljeni v naš krog vsi, ki vas zanima literatura, prebirate slovenske avtorje, imate radi lepo slovensko besedo in želite kaj več o svojih vtisih povedati še drugim.
Veseli bomo vaše družbe.
Ker smo pred zaključkom leta naj vsem zaželim:
»Zdravo, srečno in mirno leto vsem bralcem časopisa in veliko bralnih užitkov….s katerim koli avtorjem in katerokoli knjigo, ki jo boste vzeli v roke.«
Dragica Krašovec
