Dragica Krašovec

Rojena leta 1955 na Vrhniki. Po poroki sem se leta 1978 preselila na Lukovico, kjer sem si ustvarila dom in družino in tukaj živim tudi sedaj.

Pred mnogimi leti so me na nekem izobraževanju ob predstavitvi vprašali, kaj si v življenju želim doseči.

Pa sem malo v šali odgovorila:«Dočakati penzijo, imeti vnuke in izdati knjigo«.

Po več kot petindvajsetih letih od tedaj lahko rečem, da so se mi želje izpolnile.

Sem upokojena, babica dvema vnučkoma in uspelo mi je združiti nekaj svojih priljubljenih pesmi v knjižici Rimarije.

Pesmi so odraz razpoloženja, želja, občutenj, beg od težav in zatočišče, jeza, nemoč in nestrinjanje z realnostjo.

Prve pesmi so nastale že v najstniških letih. Potem so besede na papirju za kar precej časa zamrle.

Ko pa ima človek spet dovolj časa zase in za svoje občutke, privrejo na dan še z večjo močjo in prepričljivostjo.

Nekatere nastanejo iz trenutnega vzgiba, druge rastejo in se krepijo v meni in privrejo na plano, ko dozorijo v vsej svoji veličini. V njih se včasih prepoznam, drugič spet se mi zde kot popolni neznanci.

A pesmi so kot otroci. Dlje kot si z njimi, bolj domače so in raje jih imaš.

Morda pa v kateri od njih svoja občutenja prepozna tudi kdo med vami, ki jih bo prebiral.