Alenka Logar Pleško je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani in postala profesorica slovenskega in ruskega jezika s književnostma. Vse življenje je delala na področju visokošolskega izobraževanja – najprej kot bibliotekarka, nato kot vodja Knjižnice Kemijskega inštituta, Slavistične knjižnice in nazadnje Osrednje humanistične knjižnice Filozofske fakultete, tretje največje knjižnice ljubljanske univerze. Zdaj v okviru Društva DVIG, ki deluje v sklopu Univerze za tretje življenjsko obdobje, že petnajsto leto vodi Bralni krožek. Ob letošnjem Cankarjevem letu sva spregovorili o največjem slovenskem pisatelju in njegovi, še vedno izjemni aktualnosti.
Kako vi dojemate Cankarja?
Če bi skušala odgovoriti na vprašanje, kako dojemam Cankarja, bi najprej zapisala, da se je moj odnos do njega od srednješolskih let zelo spremenil, tudi zato, ker smo na začetku v nižji gimnaziji prebirali samo njegove črtice in te me niso navdušile, saj sem odraščala v okolju, ki je člane ožje družine dojemalo kot enakopravne, samostojne in neodvisne, kjer je bilo cenjeno delo vsakega posameznika, tudi nas otrok, in kjer sta nas starša vključevala tudi v delo, pogovore in odločitve, ki so zadevali vse člane naše družine. Obenem sta nas od vsega začetka učila, da je vsako pošteno delo častno in ga je treba spoštovati. Šele kasneje, ko smo v gimnaziji in med študijem prebirali druga Cankarjeva dela in si tudi ogledali uprizoritve njegovih dram v ljubljanski Drami, sem v resnici začela odkrivati, kaj vse je napisal.
Če sem ga na začetku dojemala predvsem kot pesimista, sem kasneje odkrivala tudi njegov vitalizem in upornost, večplasten pogled predvsem na kmečke ženske, ki naj ne bi bile samo pohlevne in bogaboječe žene, podrejene možu in svojim delodajalcem, npr. bogatim kmetom, in katerih naloge naj ne bi bile samo, da garajo in rojevajo otroke enega za drugim. V nasprotju s pričakovanji družbe niso samo obupale in se uklonile, borile so se zase in za druge.
Je Cankarjeva aktualnost pogojena tudi s tem, da se zgodovina ponavlja?
Zagotovo. Če smo bili po vojni, v mojih otroških letih, na neki način vsi bolj enaki in so se nam z voljo ter znanjem odpirale številne možnosti, so danes razlike med ljudmi spet vse večje, socialna neenakost pa vse hujša. Zdi se, kot da iz družbe izginja tudi sočutje. Obenem človeštvu grozijo vojne na različnih koncih sveta, zatirajo se drugače misleči, podcenjujejo opozorila znanstvenikov, peščica najbogatejših pa bi rada zavladala svetu ter ljudi spremenila v brezpravne množice sužnjev in njihovih biričev.
Cankar je v svojih delih sijajno opisal Slovence, pa tudi človekovo notranjost nasploh. Kaj menite o tem?
S tem se lahko strinjam, obenem pa mislim, da bi negativne človeške lastnosti, ki jih je opisoval in ostro kritiziral: zlobo, nevoščljivost, lažnivost, nenačelnost, licemerstvo, prevarantstvo, zločinstvo, razuzdanost, pedofilijo in še marsikaj – lahko našli tudi pri drugih narodih in drugod po svetu. Ugotovitve bi bile zelo podobne ali celo enake. A po drugi strani je opisoval tudi pogumne, dosledne, poštene in nesebične ljudi, ki so ostali zvesti svojin prepričanjem, a za to pogosto tudi plačali, lahko celo s svojim življenjem. In med take ljudi je zagotovo sodila tudi njegova mama, ki ga je vse svoje življenje na vse načine podpirala in si prizadevala, da bi se izobrazil, zaživel lepše življenje, uresničil svoje sanje in uspel.
Strokovnjaki menijo, da je Cankar s svojim delom povzročil pravo revolucijo v slovenski književnosti. Se strinjate? Bil je tudi izjemno pronicljiv opazovalec življenja.
To zagotovo drži. Svoje prve pesmi je napisal že v dijaških letih, ko se je po osnovni šoli na Vrhniki vpisal na ljubljansko realko, se pridružil dijaškemu društvu Zadruga in se spoprijateljil z Murnom, Kettejem in Župančičem. Po maturi se je vpisal na tehniško visoko šolo na Dunaju, vendar je študij opustil in se po letu 1897 v celoti posvetil pisanju. V naslednjih enaindvajsetih letih je napisal sedem zbirk kratke proze, pripravil še dve, ki sta izšli po njegovi smrti, deset romanov, sedem dram, dve knjigi esejev, poleg tega pa še številne kritike, politične članke in satire.
Najbolj preseneča, o čem vse je pisal in kako zrel je bil za svoja leta. Pri enaindvajsetih letih je živel daleč od doma, brez rednih dohodkov in prepuščen samemu sebi, pa se je kljub temu popolnoma predal pisanju. Odpiral je nove teme in opozarjal na položaj žensk, njihovo podrejenost in podcenjenost v družbi. Pisal je o materah samohranilkah, otrocih, ki so morali zaradi revščine prezgodaj s trebuhom za kruhom, o bolnih in zlorabljenih otrocih, predvsem mladoletnih deklicah. Dotikal se je tudi teme samomora, sočutja do ljudi in živali, predvsem pa je opozarjal na brezpravnost in izkoriščanje delavcev v kapitalističnem sistemu. Prav to ga je pripeljalo med kandidate Jugoslovanske socialno-demokratske stranke v Zasavju, pa tudi v zapor.
Cankar je bil, kot ste že povedali, vse življenje borec – za enakopravnost, proti revščini in za slovenski jezik. Ali danes dovolj skrbimo za slovenščino?
Mislim, da premalo, čeprav o tem veliko govorimo. Tako kot govorimo o enakopravnosti, v resnici pa je na vodilnih položajih še vedno manj žensk, ki so pogosto tudi slabše plačane kot moški. Tudi boj proti revščini in za pravično plačilo bi moral biti skupen boj vseh nas za boljše življenje vsakega posameznika.
Kar zadeva jezik, menim, da slovenščini in njenemu položaju v družbi ter predvsem v izobraževanju še vedno namenjamo premalo pozornosti. Vse se začne doma – z branjem knjig v družini, nato v šoli, z ozaveščanjem o pomenu maternega jezika. Slovenščina je naš jezik in edini, v katerem se tujci zagotovo ne bodo sporazumevali, če ga ne bomo cenili in uporabljali mi sami – povsod in vedno. In prav v tem je tudi smisel Evropske unije ter sporočilo Zdravljice, ki je po mojem mnenju najlepša himna na svetu.
Ali po vašem mnenju dobro ravnamo s Cankarjevo literarno dediščino? Kako brati Cankarja in katera dela posebej priporočate?
Mislim, da je treba Cankarja brati večkrat in v različnih življenjskih obdobjih. Vedno znova bi morali posegati po njegovih dramah Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor in Hlapci, po romanu Tujci, pa tudi po njegovih predavanjih in govorih, ki predstavljajo ostro kritiko takratne družbe, a so izjemno aktualni tudi danes.
Ob njih lahko zlahka potegnemo vzporednice z današnjim stanjem duha na Slovenskem, ob Hiši Marije Pomočnice pa tudi z izprijenostjo, dvoličnostjo in nedotakljivostjo najbogatejših zemljanov, ki jih niti vpletenost v pedofilske afere in genocidne vojne ne spravi na kolena.
Obenem bi morali misliti tudi na najmlajše bralce in jih za Cankarjeva dela navduševati na njim bližji način – denimo tudi s Cankarjem v stripu.
Če bi Cankar živel danes – kako bi se, po vašem mnenju, odzival na dogajanje doma in po svetu?
Zagotovo ne bi bil tiho. Odzival bi se enako strastno in ostro, kot se je v času svojega življenja in ustvarjanja. Verjetno pa bi bil zelo razočaran, da se iz vseh preizkušenj, ki smo jih kot narod in kot človeštvo doživeli v zadnjih 150. letih, nismo naučili bolj strpnega sobivanja in delovanja za skupno dobro. Tudi zato, ker s svojimi nepremišljenimi dejanji ogrožamo sebe in edini dom, ki ga imamo.
Bolelo bi ga tudi, da smo razprodali številna domača podjetja, ki so jih naši predniki zgradili z odrekanjem, znanjem in inovativnostjo, da smo pozidali rodovitne ravnice in nismo znali poskrbeti za številne strokovnjake, ki so morali zaradi pomanjkanja priložnosti oditi v tujino. Izgubili smo ljudi in znanje ter ju dobesedno podarili drugim.
Cankar in uporništvo sta skoraj sinonima. Kako vas nagovarja Kralj na Betajnovi?
Ob branju tega dela me hkrati prevzamejo občudovanje, žalost in jeza. Občudovanje zaradi načina, kako je znal prepričljivo ustvariti lik nasilnega junaka, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev.
Kantor ubije svojega bratranca, si prisvoji njegovo premoženje, njegovo hčer želi spraviti v samostan, na koncu pa ustreli še Maksa Krnca, edinega človeka, ki se mu postavi po robu. Za zločin nato obdolži drugega.
Ko svoje dejanje prizna župniku in vaščanom, ga ti namesto obsodbe celo podprejo. In prav to je najbolj pretresljivo – da tudi danes srečujemo podobne »Kantorje«, ki za svoja dejanja nikoli ne odgovarjajo.
Na drugi strani pa obstajajo ljudje, ki se borijo za svoje ideale in so zanje pripravljeni tudi umreti. O takih ljudeh navadno vemo premalo, a prav zaradi njih je svet lepši in boljši.
Kako boste letošnje Cankarjevo leto obeležili v Bralnem krožku Društva DVIG?
V maju se bomo podali po poteh Cankarjeve mladosti, nato pa bo zagotovo priložnost tudi za pogovore o njegovih delih. Sicer pa smo člani krožka v življenju že veliko prebrali in si ogledali tudi večino uprizoritev njegovih del.
Andreja Čamernik Rampre
Foto: arhiv Društvo Dvig