V prvem delu zapisa o našem krožku pred dvema mesecema smo predstavili, kako so nas filmi Skrivnosti in laži, The Beatles: Osem dni na teden in Sladko življenje spodbudili k razmisleku o družinski iskrenosti, ceni uspeha ter praznini zunanjega blišča. Tokrat predstavljamo drugo polovico ugotovitev študijskega krožka Enajsta šola s filmom IV, ki so nam v pogovorih na dragomerškem »podstrešju« odstirala vpogled v vprašanja o človeški svobodi, dragocenosti minljivega trenutka ter zmernosti in naravnem ravnovesju«.
Utopija svobode in meja odgovornosti (Zlati časi (Belle Epoque), r. Fernando Trueba)
Španska oskarjevska komedija Zlati časi nas je popeljala v leto 1931, v še poslednji sončni trenutek pred izbruhom uničujoče državljanske vojne, kateri je sledilo dolgo obdobje Francovega fašizma, kar nakaže že prva scena z orožnikoma in zakoliči eno skrajnost filma: »Domovina je oblast, oblast pa se lahko jutri spremeni«. Na nasprotni strani imamo mladega dezerterja, ki na podeželskem posestvu v iskanju ljubezni koleba med štirimi sestrami. Ta vrednotni razpon je sprožil eno od najbolj živahnih debat o morali in svobodi. Film nas uči, da so medosebna toplina, veselje in uživanje v sedanjosti dragocene vrednote, a je naša razprava razkrila tudi drugo stran medalje: popolna osebna svoboda brez odgovornosti v resnici ne obstaja; saj vedno, ko izberemo popolno neobremenjenost, pri tem žrtvujemo dolžnost do skupnosti in bližnjih.
Dragocenost vsakdanjega, človeškega trenutka (Nebo nad Berlinom (Der Himmel über Berlin), r. Wim Wenders)
Poetična umetnina Wima Wendersa se dogaja v Berlinu tik pred padcem zidu in nas sooči s praznino angelskega sveta, ki je večen in breztelesen, a hkrati črnobel, brez bolečin, a tudi brez veselja, obstaja samo v glavi in prav nič v srcu. Angel Damiel se zaljubi v cirkuško trapezistko, se zavestno odpove večnosti, da bi postal človek. Angeli v filmu ljudem, ki smo polni dvomov in težav, zavidajo tisto, kar sami pogosto jemljemo kot samoumevno – okus kave, mraz na dlaneh, dotik ljubljene osebe in lepoto barv. Film je s tem izjemna hvalnica človeški minljivosti in namiguje, kako dejstvo, da so naši dnevi šteti, da smo že ob rojstvu na smrt bolni in je naše bivanje omejeno, daje vsakemu posameznemu trenutku našega življenja neponovljivo vrednost.
Etika zmernosti v svetu hlepenja (Medena dežela (Honeyland), r. Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov)
Makedonski dokumentarec Medena dežela nam je poleg fantastične fotografije ponudil eno najmočnejših moralnih sporočil celotne sezone. Čebelarica Hatidže v odročni gorski vasici, kjer sta s priletno in bolno mamo še edini prebivalki, s svojim ravnanjem prikazuje prvinsko sožitje z naravo. Ravnovesje med človekom in naravo se podre s prihodom veččlanske nomadske družine, ki ne spoštuje Hatidžinega pravila »polovica zame, polovica za čebele«. Film nazorno pokaže, kako neznanje in nepotešen pohlep ter pritiski trga vodijo v propad. V svetu, ki nas nenehno nagovarja h kopičenju, nas Hatidže opominja, da sreča ni nujno povezana z bogastvom; da sta zmernost in skromnost edini način za preživetje.
Četrta sezona Enajste šole s filmom je dokazala, da filmi niso le zabava za krajšanje časa. Skozi 15 srečanj in 35 ur skupnega dela se je 11 aktivnih udeležencev, ter 5, ki niso dosegli kvote financiranja, učilo poslušati, razumeti drugačna mnenja in prepoznavati plemenitost v vsakdanjem življenju. Z veseljem ugotavljam, da smo imeli v tej sezoni vsebinsko najgloblje pogovore, morda tudi zaradi novih energij, ki so jih prinesli novi člani. Na zadnjem srečanju smo povzeli, da sta nas še najbolj zaznamovala filma Skrivnosti in laži ter Medena dežela zaradi svoje življenjskosti, preprostosti ter etike zmernosti. Dogovorili smo se, da s filmskimi druženji na »podstrešju« nadaljujemo v zimskih mesecih. Vse tiste, ki smo vas nagovorili in bi si želeli ogledovati filme v dobri družbi ter o njih sproščeno klepetati, vabimo, da se nam v bodoče pridružite!
Študijski krožki niso namenjeni le zaprtim razpravam in učenju znotraj skupine, temveč zahtevajo tudi aktivni prispevek za lokalno okolje. V petek, 4. septembra, smo naš osrednji akcijski cilj uresničili med krajani, na prostem, na športnem igrišču v Dragomeru, kjer smo za vse generacije krajanov pripravili brezplačno projekcijo restavrirane slovenske črno-bele klasike Kekec iz leta 1951. Večer pod zvezdami je presegel vsa naša pričakovanja in nas spomnil, da smo skupnost. Ob prijetnem medgeneracijskem druženju, zbralo se nas je več kot 130, smo dokazali, da dobri filmi povezujejo ljudi, brišejo razlike in v naš kraj prinašajo dragocen občutek pripadnosti, ki ga vedno znova utrjujemo tudi s sodelovanjem pri organizaciji dogodka z našimi gasilci in športniki, saj se vedno lahko zanesemo nanje. Zaradi vsega tega razmišljamo, da bi v prihodnjem letu tradicionalni ogled slovenskih filmov nadgradili v nek širši dogodek. Tudi o tem bomo govorili v prihodnjem krožku …
Projekt ŠK financira ga Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino, izvaja pa ga Andragoški center Republike Slovenije.
Darijan Novak, mentor ŠK