Kratke zgodbe Barbare Hanuš, profesorice slo-venskega jezika, pedagoginje in knjižničarke nas popeljejo v dom za starostnike v manjšem ob-morskem mestu na naši obali. Ob jutranji kavi se vsak dan zbere krog posameznih stanovalcev, ki se ob pitju pogovarjajo o vsem, kar se jih v tistem obdobju dotakne, kar jih je zaznamovalo ali preizkušalo. Z avtorico knjige smo se srečali po zoomu in prijetno pokramljali o posameznih junakih zgodb, njihovih dogodivščinah, razmišljanju, občutenju. Vsi prisotni smo bili nad prebranimi zgodbami navdušeni in avtorici je laskalo, da smo se lahko poistovetili z njenimi knjižnimi junaki. Hanuševa je poudarila, da je knjigo napisala z namenom, da bi ljudem jasno povedala, da odhod v dom ne pomeni konec življenja, pač pa človek lahko v domu odkrije tudi vedro plat staranja. Zato je med junakinjami zgodb poskušala najti in opisati vedre in vesele dogodke, ki jih predstavlja na humoren način. Da bi knjigo čimbolj približala starejšim bralcem, sta že tisk in izbira papirja drugačna od običajnih. Papir se ne sveti, črke so večje in tudi ljudje, ki se srečujejo s težavami pri branju bodo lažje prebirali tekste. Knjiga ni slogovno enotna, avtorica je poskušala prikazati raznolikost značajev oseb, ki nastopajo v posameznih zgodbah. Spoznavamo različne ose-be v zadnjem obdobju življenja, ki v svojih pripovedih obujajo spomine na dobre in trpke izkušnje iz svojega življenja, o izgubah najdražjih, o zdravstvenih tegobah, o selitvah, o tem, da pravzaprav nikomur med nami življenje ne prizanaša tudi z najtežjimi preizkušnjami. Vsi pa so se znašli v domu v podobnih okoliščinah in čas, ki jim je ostal, skušajo kar najlepše prežive-ti. Edino kar zares imajo, je čas. Veliko časa. Pomembno je, da ga kar najbolje izkoristijo. Zgodbe te ob prebiranju preprosto posrkajo vase in na tihem si zaželiš, da ko prideš na vrsto tudi sam, najdeš ob sebi ljudi, ki ti bodo na tak način polepšali zadnje dneve, te ohrabrili in popestrili pusto vsakdanjost. Saša Pavček je v spremni besedi zapisala: »Nikomur od živahnih in raznovrstnih likov življenje ni prizanašalo. Toda najdejo se drug ob drugem, v medsebojni podpori in povezanosti , novimi spoznanji, ki vlivajo upanje in osmišljajo človeško dostojanstvo do zadnjega diha. Nas pa polnijo z življenjsko modrostjo in duhovitostjo.« Avtorica nekje v zgodbi pravi:« Starost je globoka zima. Če dolgo živiš, postaneš odrevenel, bel, tih. A ne nujno . Ne vedno. «Da je starost lahko tudi vznemirljiva, zanimiva in prijetna, čeprav na drugačen, lahko povsem neobičajen način, dokazujejo junaki pričujočih zgodb. Potopite se vanje, morda vam tudi na ta način uspe pregnati že nekoliko »zlajnano« trdi-tev, daje starost grda. Ni, če sami kaj postorimo zato, da nam bo prijetno.
Dragica Krašovec, urednica