Člani tega krožka se seznanjamo z načini življenja in pridelovanja hrane nekdaj in skušamo to znanje prenesti tudi v naša življenja in današnje razmere. S članki posredujemo to znanje tudi našim sokrajanom.
V letu 2024 smo obiskali naslednje kraje:
12. 6, 2024 Grilova domačija v Velenju
13. 7. 2024 Praznik vina in česna v Novi vasi nad Dragonjo
20. 8. 2024 Pepin kraški vrt V Dutovljah in Štanjel

Člani Študijskega krožka Mi in podnebne spremembe so 12. junija obiskali Grilovo domačijo v Velenju.

Obisk Grilove domačije v Velenju 12. junija 2024 –  povezava na članek o obisku na spletni strani Moja občina:

Mi in podnebne spremembe – obisk Grilove domačije v Velenju

Članek objavljen  tudi v Našem časopisu, avgust 2024, na strani 57:

Naš časopis, 528 – avgust 2024

Praznik vina in česna v Novi vasi nad Dragonjo dne 13. julija 2024

Člani ŠK smo 13.7. 2024 obiskali Praznik vina in česna v Novi vasi nad Dragonjo.
Nova vas nad Dragonjo je slikovita istrska vasica, ki leži na približno 276 metrih nadmorske višine na Šavrinskem gričevju. Obdana je z oljčnimi nasadi, vinogradi in sadovnjaki, kar ji daje poseben čar.
Člani ŠK smo se najprej pridružili vodenim ogledom znamenitosti vasi: Cerkev Rožnovenske Matere božje (prvič omenjen leta 1470), zvonik (iz leta 1896, stoji ločeno od cerkve), vaški muzej in znano fresko v Kulturnem domu, ustvarjeno v 15 . ali 16. stoletju, ki je eden redkih primerov umetniških upodobitev kmečkega življenja v Istri.
Nato smo v lastni režiji občudovali tradicionalne istrske kamnite hiše s čudovitimi veliki kamnitimi dvorišči, kjer so vaščani obiskovalcem ponujali domače kulinarične dobrote in istrski česen. Dobrote smo poskusili, česen pa kupili in ga bomo posadili na svojih vrtovih po navodilih žena, ki so nam prijazno pojasnjevale, kdaj in katere stroke naj sadimo. Poskusili smo tudi njihov pršut ter se posladkali z zadnjimi kosi torte Istrijanke.
velikanke.

 

Galerija fotografij iz Nove vasi nad Dragonjo

Kras je kamnit in čudovit, obisk 20. avgusta 2024

Ste si kdaj zares vzeli čas za opazovanje stvari okoli sebe , dihali počasi in uživali v vsem, kar ste opazili ali so vas na to opozorili drugi?
Navadno vsi drvimo proti cilju, ves čas prepričani, da z vsem zamujamo in marsičesa ne opazimo, četudi je v naši bližini. Ko se peljemo skozi pokrajino nam misli uhajajo kdo ve kam in pokrajina beži mimo nas, ne da bi vedeli, kakšna je, kaj je značilno zanjo in koliko lepot se skriva v njej. Nekateri ljudje pa znajo ujeti vsa ta čudesa, ki jih ponuja narava, jih združiti na majhnem kraju, v besedah, slikah ali fotografijah, nas opozoriti na njihov čudovit vonj, drugačen izgled, okus, podobo in nam na nevsiljiv način to tudi pokazati.
V okviru študijskega krožka Mi in podnebne spremembe nam je uspelo videti, podoživeti že veliko lepot iz različnih krajev in pokrajin naše male deželice, tokrat nas je očaral Kras.
Ustavili smo se v Dutovljah, v osrednjem delu Krasa, kjer je zemlja zelo rodovitna in vas šteje okoli 700 prebivalcev. Kraj je v zgodovinskih knjigah omenjen že v 13.stoletju, je strnjeno naselje hiš okoli cerkve Svetega Jurija. MI smo le nekaj korakov proč od cerkve obiskali Bunčetovo domačijo in si na njej ogledali Pepin kraški vrt. Zakaj?
Ker je na majhni površini komaj nekaj deset kvadratnih metrov avtor zgodbe Borut Benedejčič oblikoval podobo kamnite kraške hiše, na koncu vasi, v kateri je živela Pepa in kljubovala težkim razmeram te pokrajine. Vztrajala je s pomočjo znanja in izkušenj številnih generacij, ki so živele tukaj in jih prenašale iz roda v rod.
To zgodbo je avtor predstavil leta 2009 v Londonu na razstavi Hampton Court Palace Flower in bil najbolje ocenjen v kategoriji malih vrtov .Uporabil je izključno predmete, rastline, materiale iz avtentičnega okolja in že sam prevoz v Anglijo je bil velik logistični zalogaj, prav tako ohranitev rastlin v dobri kondiciji in seveda graditev in postavitev vrta, kjer se kamen kamnu prilega brez malte in cementa, vsi eksponati pa služijo točno določenemu namenu. Kot zanimivost, voda v vodnjak se steka s strehe, okoli so posajene rastline, ki potrebujejo več vode in jih gospodinja dnevno uporablja pri pripravi obrokov. Klopca je namenjena počitku po napornem delu v vinogradu ali na njivi, brajda daje hlad, oporo ji daje pergola iz akacijevega lesa, ki je odporen na tamkajšnje vreme in daje senco v času počitka. Kamen in les se čudovito dopolnjujeta in dajeta kraškemu človeku varnost, domačnost in uporabnost. Zgovornejša od besed je slika, še bolje, če si vrt ob priliki ogledate tudi sami. Kamniti zid krasi praprot, netreski in mnogo manjših, uporabnih rastlin
Rastline s skrbno zbrane iz narave in so vključene v širšo zgodbo tradicionalnega kraškega vrta. Po razstavi v Londonu so vse prepeljali nazaj v Dutovlje in postavitev, enako kot na tujem, naredili na tej domačiji.
Malo stran od te postavitve je postavljen še en vrt, bolje rečeno pašnik s pastirsko kočo iz kamenja, ki je pastirje varovala pred burjo, dežjem in pripeko, ognjišče, kjer so si lahko pripravili toplo malico, se pogreli ali spekli kakšno malenkost (koruzo, krompir), posajene so rastline, značilne za kraško krajino med katerimi seveda ne manjka ruj, mnoge dišavnice in redka drevesa.
Sporočilo ogleda je eno samo…zaščitimo našo kulturno dediščino, spoštujmo naravo in tradicijo, kot jo je spoštovala Pepa, ki je avtorja navdihnila s svojo zgodbo.
Pred odhodom naprej smo si ogledali še sobo pisatelja Borisa Pahorja. Pisatelj je rad zahajal v te kraje predvsem zaradi šibkega zdravja in težav z dihanjem. Na tega velikega in skromnega človeka pa želijo ohraniti trajen spomin z ureditvijo spominske sobe.
Polni vtisov smo se posedli nazaj v avtobus in se odpeljali še enemu kraškemu biseru naproti in sicer v Štanjel.
To je najstarejše naselje na Krasu, ki človeka očara z edinstveno veduto strnjenega naselja ujetega med obzidje slikovitega gradu na kraški vzpetini Turn ,kjer še vedno živi okoli 50 domačinov, več jih živi na drugi strani tega kraškega kraja, okoli 280.
Ko se po ozkih uličicah in stopnicah povzpnete na vrh vzpetine lahko občudujete prečudovite razglede vse tja do Čavna, Vipavska Brda, vasi Štorje, Goče, in druge manjše in večje vasice, ki se kot gručasta naselja nizajo vzdolž zelenega hribovja.
V gradu je ogleda vredna Spacalova galerija, ki poleg stalne avtorjeve zbirke vselej na novo privabi druge umetnike tako iz zamejstva kot kraškega okolja, ne le slikarje, temveč tudi literate, ki s svojo umetniško besedo pričarajo prekrasna občutja pokrajine, ljudi in kamna, tega večnega pomnika krajine in življenja v njej. Prav tako je v njem stalna razstava, posvečena naravi in človeku na Krasu. Urejena je na prav poseben način, ki človeka zaposluje, pritegne k razmišljanju in povezovanju videnega s slišanim.
V gradu je tudi poročna dvorana, ki nudi novoporočencem prekrasno okolje za spoznavanje lepot Krasa, uživanje v kulinaričnih dobrotah tega konca naše domovine in prekrasne posnetke, sprehode in počitke v senci dreves Ferarijevega vrta.
Vrt je najbolj prepoznavna zapuščina Maksa Fabijanija in je bil urejen že leta 1935. Navdušuje s svojo skrivnostno lepoto, presenetljivimi arhitekturnimi rešitvami, skrbno izbranim rastlinjem in čudovitimi razgledi po okoliških krajih, ki jih omogočajo terasasto grajeni vrtovi.
Zaradi fenomena vodovodnega sistema ima Ferrarijev vrt posebno mesto v zgodovini arhitekture.
Maks Fabiani je pred dobrim stoletjem s svojimi mojstrovinami vdihnil Štanjelu novo življenje. V tej kraški vasici je bil kar deset let župan in tako je lahko kot urbanist in kot arhitekt uresničeval svoje drzne zamisli. Našli boste dovolj prostora, senco in hlad, da se spočijete, naužijete lepot in občudujete nekatere arhitekturne rešitve…jezerce, kjer se je dalo plavat in zaveslat, postat na mostičku čez jezero, ki spominja na most v Benetkah, le veliko manjši je, posedeti v paviljonu, kjer gradnja omogoča vetrovom pot skozi ostrešje in kupolo in človeka, ki sede k počitku prijetno hladi in še veliko drugega, kar morate odkriti sami.
Svoj čar obiskom tega kraja dajo domačini, ki radi poklepetajo z vami in povedo kakšno novost, ki je ne boste prebrali v nobenem vodniku. In ko ste že v tem kraju, morate poskusiti vsaj marendo z domačim pršutom, sirom in teranom, tako značilnim za Kras, Saj veste, teran je vino iz trte refošk , ki mu daje okus rdeča kraška zemlja. Mi smo vse našteto preizkusili na Grajžarjevi domačiji, ki ima v lasti tudi galerijo, kjer stalno razstavlja mag. Vlasta Markočič.
Uživali boste tako pri jedi kot tudi obisku galerije.
Veliko novega, veliko lepega, veliko poučnega smo spoznali ta dan in se lepo imeli v dobri družbi. Priznam, če bi hodila sama, bi veliko videnega prezrla. Tudi v majhnih stvarej je veliko lepot in narava vedno znova preseneča. Ustavite se torej za trenutek, prisluhnite petju ptic, cvrkutanju čebel in čričkov, prepoznajte zvok vetra in preprosto uživajte. Presenečeni boste, kako lepo vam bo.

Dragica Krašovec

 

Galerija fotografij s Krasa