V Društvu DVIG smo v letu 2023 izvajali ŠK, ki nas je ozavešča o problemih podnebnih sprememb in prehranski krizi. Iskali smo primere dobrih praks, ki smo si jih ogledali in se seznanili z različnimi načini pridelovanja hrane in ohranjanja okolja.
Junija smo obiskali posestvo Perma mama, blizu Rimskih toplic. Tu smo se seznanili z gozdnimi vrtovi.
Ogledali smo si kmetijo, kjer sta lastnika pokazala permakulturni način pridelovanja. Kmetijo sta prevzela pred nekaj leti, hiša ni bila več uporabna, zemljišča so bila zaraščena. Tako sta zgradila novo hišo, njive in sadovnjake očistila in zasadila permkuturni vrt oziroma njivo. Vse delo sta opravila ročno in tudi sedaj vse obdelujeta ročno. Zemlje ne prekopavata, rastline zastirata. Na kmetiji ni vode, uporabljata deževnico. Te je dovolj, ker rastlin ne zalivata, dovolj je zastiranje, da se vlaga ohrani v zemlji.
Naučili smo se , da se gozdni vrtovi prihodnosti nanašajo na koncept ustvarjanja vrtnih prostorov, ki združujejo elemente naravnega okolja in vrtnarskih praks za ustvarjanje trajnostnih, biodiverzitetnih in ekološko uravnoteženih vrtov. Gozdni vrtovi prihodnosti vključujejo večplastno zasaditev, ki posnema naravne gozdne ekosisteme. To vključuje drevesa, grmičevje, trajnice in plazeče rastline, ki tvorijo različne plasti in ustvarjajo bogato biodiverzitetno okolje. V gozdnih vrtovih prihodnosti se vrtnarji osredotočajo na vzpostavljanje naravnega ravnovesja med škodljivci in koristnimi organizmi. Namesto uporabe kemikalij za zatiranje škodljivcev, se spodbuja prisotnost žuželk, ptic in drugih naravnih plenilcev, ki ohranjajo ravnovesje v ekosistemu.
Namesto tradicionalnih vrtnih postelj se v gozdovih prihodnosti uporabljali eno življenjski sistemi, ki posnemajo naravne gozdne procese. To vključuje uporabo padlih listov, kompostiranje in recikliranje organskega materiala na mestu, kar spodbuja rodovitnost tal in zmanjšuje potrebo po dodatnem gnojenju.
Sledil je obisk ekološke kmetije Pri Šuštarju, Preddvor pri Kranju. Na tej imajo ekološko pridelavo zelenjave in vzrejo živali. Svoje površine obdelujejo sonaravno in svoje izkušnje posredujejo vsem, ki se za to zanimajo.
Ukvarjajo se s pridelavo raznovrstne zelenjave: buče hokaido in maslenke, paprike, krompir, topinambur stročji fižol, čebula, česen, zelje, ohrovt, zelena…
150-glava čreda ovc je jezersko solčavske pasme. Od konca junija do sredine septembra jih pasejo na pobočju Grintovca, spomladi in jeseni v Kokri, zimo pa preživijo v Hotemažah. Kokoši v prosti reji skupaj z mobilnim kokošnjakom premikajo po kmetiji.
Svoje delo opravljajo tudi prašiči krško-poljske pasme, ki z veseljem pospravijo ostanke pridelkov ter preorjejo, pognojijo in razplevelijo njivo.
Kolobarjenje je pri pridelovanju zelenjave zelo pomembno, vendar morajo biti zaradi majhnih površin bolj iznajdljivi. Semena vzgojijo sami, gnojijo s kompostom, za varstvo rastlin pa uporabljajo naravne pripravke. Nekaterih vsiljivcev, kot sta koloradski hrošč in rdeči polž, pa se lotijo kar ročno.
Zasadili so veliko skalno spiralno gredo, na kateri uspeva preko 100 začimbnih in zeliščnih rastlin. Ob njej so uredili še naravni bazen, ki služi tudi kot požarni bazen in dobrodošla poletna osvežitev. Dokončno podobo naravnemu bazenu in okolici bodo ustvarile vodne rastline, ki skrbijo tudi za čiščenje vode.
Oktobra pa smo se podali še na eno ekskurzijo. Vprašali smo se, kako so živeli naši predniki. Nekako se ne zavedamo, da so živeli samozadostno, pridelovali so svojo hrano, gradili hiše in gospodarska poslopja, izdelovali platno in volno za svoja oblačila. Vse to smo si pogledali na Jurčičevi domačiji na Muljavi.
Jurčičeva domačija je danes muzej na prostem, ki pripoveduje zgodbe o vsakdanjem življenju kmečkega prebivalstva in modrosti življenja v sobivanju z naravo. Kulturni spomenik ohranja podobo osrednje slovenske kmečke arhitekture, opreme prebivališč in gospodarskih poslopij, naprav in načina poselitve.
Jurčičeva domačija je postala etnografski muzej na prostem. Hišo sestavlja pet opremljenih prostorov: veža s črno kuhinjo in ognjiščem, »hiša«, »kamra«, na drugi strani veže »štiblc« in klet. Na severni strani pa je podaljšana za majhen hlev, nad katerim je bil včasih lesen skedenj. Danes je v tem delu predstavljeno Jurčičevo življenje in delo. Domačijo so dopolnili z dodatnimi objekti: čebelnjakom, kaščo in sušilnico za lan. Ob gozdiču pa stoji lesena bajta – Krjavljeva koča.
Navdušilo nas je odlično vodenje po domačiji, urejenost objektov in nazorni prikazi vsakdanjih opravil. Samo zgledujemo se lahko, kako so naši predniki znali poskrbeti za se in svoje družine. Res so bili revni, so pa imeli veliko znanja in spretnosti, ki se ji ne sme pozabiti.
MULJAVA
