Vajeni smo segati po knjigah mlajših avtorjev, ki so izšle v zadnjem obdobju. Nekateri so še slabo poznani in malo uveljavljeni, sem in tja pa iz arhiva naša Alenka izbrska tudi delo kakšnega od avtorjev, ki so živeli v drugačnih časih, zato so tudi zgodbe precej drugačne.
Danila Lokarja, pisatelja in zdravnika iz Ajdovščine, se mnogi, zlasti starejši bralci spominjate zagotovo, morda ste se z njim kje celo srečali. Rojen je bil leta 1892 v Ajdovščini, umrl je leta 1989.
O sebi kot pisatelju je v nekem intervjuju dejal:« Pišem samo o tem, kar sem videl., česar nisem videl, o tem ne pišem.«
Toda o tem, kar je videl, je veliko premišljeval, premleval v sebi in predelal ter domislil in tako napisal veliko krajših, pa tudi daljših literarnih del.
Sodni dan na vasi je zbirka novel, v katerih opisuje grozote fašistične okupacije, v noveli z istim naslovom pa požig vasi Ustje in ustrelitev osmih talcev. Pisatelj je tragedijo v novelah slikovito opisal in zanjo leta 1959 tudi prejel Prešernovo nagrado.
Novele z naslovom Sodni dan na vasi, Brata in Za frontami je pisatelj napisal že leta 1945 in jih posredoval Božidarju Jakcu. Izdane so bile šele deset let kasneje. A dogodki tistega časa so aktualni tudi danes, ko praznujemo osemdesetletnico osvoboditve. V času, ko se potvarja dogajanje v času boja z okupatorjem in zlasti mladi zgodovino spoznavajo na način, kot jo predstavljajo zgodovinarji danes, taka knjiga bralcu daje možnost, da dogodke preteklosti spoznava iz različnih zornih kotov in si tako tudi sam ustvarja svoje mnenje in spozna zgodovinsko resnico. Krutost okupatorjev po različnih državah v svetu lahko spremljamo tudi v sedanjem času drugje po svetu in nekateri grozljivi dogodki, ravnanja z nedolžnimi in posledice takih ravnanj, ne bodo nikoli razumljivi, še manj sprejemljivi in dopustni za kateregakoli človeka kjerkoli na tej obli.
Ali kot napiše v spremni besedi h knjigi Ivana Slamič:« Zlo in dobro sta v vsakem človeku, da pa je posameznik v trenutku, ko je ogrožena njegova korist, sposoben ravnati v nasprotju z vsemi etičnimi načeli. V takih trenutkih se izkaže, koliko je posameznik v času in prostoru še človek.«
K temu ni kaj dodati. Naj se ta morija nikoli več ne ponovi, prav pa je, da ostane zapisana, v poduk in opomin vsem, ki živimo in bodo živeli v svobodnem svetu.
Dragica Krašovec, DVIG