O ciljih študijskega krožka
Najprej nekaj o tem, zakaj smo jo sploh povabili med nas. V študijskem krožku (ŠK) smo si člani zadali zelo ambiciozne izobraževalne cilje: pregled in analiziranje socialnih in ekonomskih kazalcev o položaju naše občine, spoznavanje konceptov, s katerimi po svetu načrtujejo prihodnost in dvigajo kakovost življenja, spoznavanje metod, s katerimi bi lahko preverjali identiteto kraja. Tudi akcijski cilj delovanja ŠK je zahteven, za njegovo uresničevanje bo potrebno vztrajno in dolgotrajno delovanje ŠK in širjenje znanja med občani. Člani ŠK želimo s svojim zgledom in z organiziranjem javnih dogodkov razvijati identiteto kraja in motivirati ljudi, da bi se bolj vključevali v načrtovanje prihodnosti naše skupnosti in presegli delitve, tako tiste med naselji kot tiste med posameznimi skupinami ljudi (staroselci, priseljenci; »naši – vaši,..).
In takoj se nam je postavilo vprašanje, kaj nam, članom ŠK, pomeni identiteta kraja. Pripadnost, povezanost, da imamo svoj kraj radi, smo pripravljeni tudi delovati za skupno dobro? Ali pa nam je vseeno, kaj se okoli nas dogaja, ker pridemo domov samo spat, vse potrebe nas in naših najbližjih po izobraževanju, kulturi… pa zadovoljujemo v Ljubljani. Ali pa nam je vseeno, ker smo kot družinski člani/kot posamezniki povsem samozadostni in vse, kar potrebujemo lahko kupimo?
Še več vprašanj se nam je porodilo ob razmišljanjih, kaj pa je tisto, kar bi ljudi in naša naselja povezalo pri načrtovanju prihodnosti in pri uresničevanju skupnih ciljev in bi vplivalo na večjo pripadnost ter zmanjševanje delitev med naselji in med občani in večjo kakovost življenja.
Na vsa vprašanja smo si člani ŠK tudi odgovarjali. Ob tem smo spoznali, da želimo svoje odgovore presojati tudi s teoretskega vidika, v luči zgodovinskega oblikovanje identitet na slovenskih tleh.
In na predavanju dr. Godinove smo ta vpogled tudi dobili: spoznali smo temeljno logiko oblikovanja identitet vaških skupnosti, ki jo Godinova predstavlja kot slovensko družbeno tirnico. Glede na to, da je naša občina majhna skupnost, in Slovenci smo po Godinovi najboljši pri ustvarjanju identitete malih skupnosti, lahko delujemo v ŠK z optimizmom še naprej. Zdaj boljše razumemo tudi delitve v našem okolju in smo ozavestili pasti, ki lahko upočasnijo razvoj našega okolja.
O slovenski družbeni tirnici
Slovenci smo skozi lastno zgodovino izoblikovali značilno družbeno tirnico, ki temelji na preživetveni ekonomiji. Značilnosti naše družbene tirnice so: izrazita egalitarnost, solidarnost, neposredna demokracija in lokalno upravljanje v vaški skupnosti, poimenovani Mi skupina.
- Neposredna demokracija
Ima pri nas 1400 letno tradicijo. Prinesli so jo naši predniki ob naselitvi na današnje ozemlje, bili so egalitarci, niso poznali privatne lastnine, niso imeli sužnjev, imeli so svoj tip ekonomije – požigalništvo in roparsko ekonomijo. Neposredna demokracija se je ohranila tudi v slovenskem fevdalizmu. Slovenski fevdalizem se bistveno razlikuje od fevdalizma v vseh drugih evropskih državah. In zato smo Slovenci še danes nekaj posebnega. Godinova to posebnost pojasnjuje takole: Frankovski vladarji so po propadu rimskega cesarstva postali lastniki zavojevanih ozemelj, ki so jih podeljevali fevdalcem v upravljanje in ne v trajno last. Če fevdalci obveznosti do vladarja niso izpolnjevali, jim je lahko zemljo odvzel in podelil drugemu fevdalcu. Tudi če se je zamenjal vladar, je lahko upravljanje posesti podelil drugemu fevdalcu, svojemu zavezniku. Naše ozemlje zaradi majhnosti in poraščenosti z gozdom za potencialne fevdalce ni bilo ekonomsko zanimivo, zato so se vladarji odločili podeliti ozemlje zemljiškim gospodom v trajno last. Tega ne pozna nobene druga država v Evropi. Zemljiške gospode in ne fevdalce so imeli samo še na Japonskem. Zemljiški gospod je bil neodvisen od vladarja, organiziral je proizvodnjo zato, da je lahko plačeval kralju dajatve in branil meje in za vse drugo je povsem samostojno postavljal svoje pravo in določal tudi višino svojih dajatev.
- Izrazita egalitarnost:
Zemljiški gospodje, z izjemo celjskih grofov, so bili Nemci. Svojo posest so razdelili v obdelovanjem kmetom – tlačanom. Vsak kmet je dobil ne le enako velik kos zemlje, poimenovan huba, ampak tudi enako sestavljeno hubo. To pomeni, da je bil v hubi posameznega kmeta enak delež gozda, pašnikov, njiv in drugih tipov zemljišč kot v hubah drugih podložnikov. Deli posesti posameznega kmeta so bili lokacijsko razdrobljeni, saj so ležali na različnih delih gospodovih zemljišč. Posameznik ni mogel preživeti od pridelkov na svoji razdrobljeni posesti, zato so se morali kmetje povezovati v t.im mi skupine. V mi skupini je bilo okoli 30 hubašev. Preživetvena korist je bila temeljna funkcija mi skupine.
Delovanje mi skupine
Mi skupina je vaška skupnost, ki je vključevala vse, ki so živeli in delali na določenem ozemlju zato, da so zagotavljali preživetje vseh članov (preživetvena koristi).
Za mi skupino je veljalo, da je izjemno solidarna, egalitarna in demokratična navznoter in sovražna do drugih mi skupin .
Skrb za dobrobit in blagostanje mi skupine, ki so ji pripadali, je bila visoko uvrščena vrednota: vsak je prispeval po svojih zmožnostih in prejemal po svojih potrebah. Plenjenje ali nasilje v lastni mi skupini nista bili sprejemljivi, če pa si to storil drugi mi skupini in tako pridobil korist za svojo, je bilo to moralno pozitivno dejanje. Kadar pa so preživetvene koristi mi skupine zahtevale povezovanje z drugo mi skupino, je med njima nastalo dolžniško razmerje – druga skupina je pomagala moji mi skupini, torej sem njen dolžnik in ji ne bom storil žalega, ne smem več pleniti za lastno korist. Svoj dolg moram tudi vrniti.
V mi skupini so o vsem odločali vsi člani s konsenzom. Ker je imel vsak član mi skupine malo obdelovalne zemlje, malo travnika in nekaj gozda in ker niso imeli dovoljenja zemljiškega gospoda, da si svojo hubo ogradili in do nje naredili pot, so se bili prisiljeni dogovoriti, in to soglasno, kdaj bodo opravljali posamezna kmečka dela: kdaj bodo orali, sejali, želi. Dogovor med vsemi ljudmi, ki živijo na določenem območju, dosežen s soglasjem, je bil najvišja pravna obligacija.
Mi skupina je bila povsem neodvisna od zemljiškega gospoda pri gospodarjenju in kmetovanju. Eden od razlogov je bil ekonomski (ekonomsko nezanimive hube), drugi pa strah zemljiških gospodov – naši predniki, tako Godina, so bili zelo bojeviti in so z zemljiškimi gospodi, ki so poskušali spreminjati temeljne vzorce delovanja mi skupine, krvavo obračunali (taki primere opisujejo zgodovinarji). Zemljiški gospodje se niso mešali v delo vaške skupnosti, zato so le te funkcionirale kot samoupravne in samo-odločevalne lokalne oblasti.
Nauk iz preteklosti za oblikovanje identitete kraja
Godinova je poudarila, da so vrednote, ki sestavljajo slovensko družbeno tirnico, podlaga za oblikovanje identitete kraja še danes. Spremenila se je namreč samo oblika vaške skupnosti, ne pa tudi kultura njenega delovanja.
Naše stališče, da smo kot posamezniki samozadostni in da ne potrebujemo drug drugega, velja po njenem le za ekonomsko samozadostnost. Res je, da si lahko kupimo zelo raznolike usluge. Toda bistvo slovenske družbene tirnice je solidarnostna skrb drug za drugega, danes pomagam jaz tebi, drugič ti meni. To so procesi izmenjave uslug, ki temeljijo na človeški in ne na ekonomski logiki. Po ekonomski logiki uslugo plačamo in ne vzpostavimo dolžniškega razmerja, saj smo plačali in nismo nič dolžni. Če uslugo podarimo, potem vzpostavimo z obdarovancem dolžniško razmerje: Ko bomo uslugo potrebovali mi, nam jo bo vrnil.
Vzroki za to, da naši ljudje ne razvijajo ali premalo dolžniška razmerja v lastnem okolju, je lahko posledica pomanjkanja ali nepoznavanja potreb po uslugah v lokalnem okolju, ali pa tega, da obstajajo v Ljubljani konkurenčne, plačljive usluge. S podporo občinskih oblasti lahko pritegnemo naše ljudi k temu, da bodo postopoma začeli uporabljati »človeške usluge« v lastnem okolju. In načeloma ljudje raje uporabljajo usluge v »lastni mi skupini« in ne zunaj nje. Godinova nam je priporočila, naj raziščemo potrebe naših sovaščanov in nam tudi navedla nekaj primerov teh potreb.
Ponazorila je tudi, kdaj ne moremo govoriti o identiteti kraja, države ali celo Evrope. Ni namreč dovolj, da imamo grb, zastavo, organe odločanja, vse to ne ustvari identitete ne na lokalni, ne na državni in tudi ne na evropski ravni. O identiteti lahko govorimo šele takrat, ko ljudje, občine ali države skupaj pomagajo drug drugemu. So solidarne in po načelih enakosti razdelijo bremena.
Kaj so pasti iz naše družbene tirnice?
Egalitarnost je tako močno zasidrana vrednota pri nas, da velja vsak, ki je drugačen, za nepoštenega ali nam nevarnega (vsak bogat človek je nepošten, begunci, drugače spolno usmerjeni vsi ti nas ogrožajo).
Še vedno funkcioniramo kot mi skupina, ki zelo dobro poskrbi za lastne člane in jih pri pridobivanju koristi zase in oškodovanju drugih mi skupin ne ustavi noben zakon. Poleg tega je dogovor, dosežen v mi skupini, nad zakonom. Če zakon podpira dogovore v mi skupini, ga spoštujejo, če ne, delujejo na podlagi svojih dogovorov in ne zakona.
Raziskave kažejo na mnenja Slovencev, da ne živimo v demokratični državi, ker lahko prakticiramo neposredno demokracijo samo vsake 4 leta. Po naši družbeni tirnici je neposredna demokracija naša vrednota: vsi odločamo o bistvenih stvareh (preživetvenih koristi) s konsenzom. Preglasovanje ni demokracija. Godinova priporoča, kljub temu, da je neposredna demokracija neracionalna, saj lahko vzame veliko časa, da jo lokalne oblasti prakticirajo.
Godinova verjame, da lahko v našem okolju raziščemo potrebe ljudi in ustvarimo okolje, v katerem bomo skrbeli drug za drugega in si na človeški ravni vzajemno pomagali, ne le občasno, ampak vsakodnevno.
In nekaj takih praks že imamo v našem okolju. Skupaj jih lahko ustvarimo še več.
Za študijski krožek Olga Drofenik