Tujina je žalost brez konca.
Tujina je bolečina brez ran.
Tujina je trpljenje brez sanj.
Tujina je zora brez sonca.
Tujina je kraj brez objema vročega.
Tujina je sklepanec brez leska sijočega.
Tujina je hrepenenje po rodnem kraju.
Učenec 2. razreda OŠ na Jesenicah
(sklepanec – kovinski ženski pas, običajno pri narodnih nošah)
Junija smo se člani ŠK srečali z Anico Kos Mikuš na temo »Kaj sem videla?« Pripovedovala je zgodbe o trpljenju in dobrem med ljudmi, kot jih je doživljala med begunci v Sloveniji, v Makedoniji, na Kosovem, v Čečeniji, Ingušetiji, Severni Osetiji, Moldaviji, Afganistanu, Pakistanu in Belorusiji. Za svoje prostovoljsko delo z begunci in na vojnih območjih je dobila številna priznanja, leta 2006 posebno priznanje UNICEF –a za dobrobit otrok. Še pred srečanjem smo prebrali tudi izbrana poglavja iz njenih pričevanj v knjigi Moje življenje, moje delovanje (Celjska Mohorjeva družba, 2015) o lastnih soočenjih s porušenimi človeškimi, osebnimi, družinskimi in družbenimi odnosi.
Podobno kot nekatere člane ŠK je tudi Anico Kos Mikuš oblikovalo lastno doživetje vojnih grozot v otroštvu, ko je srečala tudi nesebične ljudi, ki so ji pomagali, da je zaživela bogato življenje.
Če smo doslej mislili, da poznamo trpljene otrok, žena, očetov in sinov ob razpadu Jugoslavije, smo ob branju in njeni pripovedi začutili, da veliko ne vemo, ali pa se nas v resnici ni dotaknilo.
Morda smo se na pogovoru prvič vprašali, kako je sploh mogoče, da otrok, ki doživi hude dogodke in otrok, ki dolgo časa živi v ogrožajočih okoliščinah, ostane čustveno zdrav, vzpostavlja normalne odnose z ljudmi in zadovoljivo izpolnjuje življenjske naloge. Odgovorila nam je, da imamo vsi ljudje vgrajene varovalne dejavnike, ti so v osebnosti, temperamentu otroka ali v socialnem okolju (za otroke je pomemben dejavnik šola, za odrasle religija), brez njih bi človeštvo izumrlo. In večina otrok ob podpori učiteljev in dobrih ljudi zaživi kasneje polno življenje; ne pa vsi. Spregovorili smo tudi o našem odnosu do tistih, ki bežijo pred vojno in tistih, ki želijo boljše življenje. Naši občutki niso enoznačni, smilijo se nam, a vprašanje, ali smo pripravljeni pomagati za ceno lastnega udobja, je še neodgovorjeno.
Vabljeni na študijski krožek Begunci, ali vas poznamo z Anico Kos Mikuš.