Dnevnik BK, marec, 2019
Včasih se je zares težko odločiti, kaj vzeti v branje, pa ne le, ker se ravnate po poznavanju avtorjev ali celo po počutju, razpoložljivem času ali dostopnosti knjige. Še zlasti je težko, če upoštevamo priporočila prijateljev, znancev ali celo družinskih članov, kaj jih je navdušilo in kaj nam priporočajo za sprostitev.
Včasih mi kdo reče, da poezije ne vzame v roke, ker napisanih verzov sploh ne razume. V knjigi proze te pritegne zgodba, glavni akterji, poznavanje tematike, popularnost avtorja, morda celo film, ki je bil posnet po literarni predlogi in ob prebiranju nehote še sam oblikuješ nadaljevanje, predvideni konec. Pesmi pa, ali te takoj navdušijo, ali pa ob njih ostaneš neprizadet in prazen ali te celo odvrnejo od branja. Na srečo ni vedno tako.
Saši Pavček smo nedavno tega v živo prisluhnili v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki. Očarala nas je s svojim nastopom. Gledališki igralki beseda ni tuja, še manj poudarki na pravem mestu, poigravanje z besedami. Ko pa smo sami vzeli v roke knjigo Obleci me v poljub, je postal za nas malo manj domača in poetičn velikon težje berljiva in manj razumljiva. Za pokušino smo prebrali še nekaj pesmi pokojnega brata Marka Pavčka, seveda pa imamo vsi pred očmi mnogo nepozabnih pesmih očeta Toneta. Te so postale tako domače, skorajda ponarodele.
Zelo različni so avtorji med seboj, po stilu pisanja, po domačnosti, po bližini, ki jo začutiš ob prebiranju njihovih pesmi. Še vedno mislim, da dobra pesem, lepa beseda in misel, ki jo avtor v njej izraža, človeka obogati, mnogokdaj sprosti , predvsem pa na nevsiljiv in všečen način približa njegov literarni svet.
Zahtevnejši, obsežnejši in mnogo bolj razgiban je literarni opus Vitomila Zupana. Poznan je kot pesnik in kot pisatelj, ki so ga v mladosti zaznamovale še mnoge druge izkušnje vse od poklicnega boksanja, pleskanja v Franciji, kurjača na angleški ladji, učitelja smučanja v Bosni pa še raznih drugih avanturističnih poskusov, ki se jih je loteval. Leta 1942 se je priključil Osvobodilni fronti, bil interniran v italijanska taborišča, po kapitulaciji Italije pa je postal borec NOB. Po vojni je bil politično obsojen in zaprt, a je v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja kljub vsemu prestanemu uspešno zaključil študij geadbeništva.
Po odsluženih kaznih je delal kot samostojni delavec v kulturi. Njegov literarni opus je zares obsežen. Poleg nekaj pesniških zbirk, velikega števila romanov, scenarijev, esejev, dram, povesti in pravljic je pisal tudi radijske igre in prevajal. Nagrajen je bil z mnogimi literarnimi nagradami in njegova dela so prevedena v več tujih jezikov.
Mi smo brali roman Menuet za kitaro, po katerem je režiser Živojin Pavlović posnel film Nasvidenje v naslednji vojni.
Zagotovo je to Zupanovo delo, vsaj po mnenju literarne ved, eno njegovih najpomembnejših del. To je vojni roman. Glavni junak Berk je mlad izobraženec in boem, kateremu glavni motiv je upor proti okupatorju, a se ne more poistovetiti s komunistično revolucijo. Bralec lahko začuti realnost položaja, v katerem so se znašli borci ene in druge vojske. Precej natančno opisuje bojevanje v bližnji okolici Ljubljane vse tja do Mokrca, stiske in tegobe borcev in njihov boj za preživetje, pa tudi osebne zgodbe, odnose med moškim in žensko, poveljujočimi in borci, reakcije prebivalcev na tistem območju, … skratka opisuje vojno na način, ki ga sedaj, ob poznavanju zgodovinskih resnic tudi naključni bralec lahko dobro razume.
Knjiga je izdelana na podlagi tekočega dnevnika, vsebuje množico drobnih podatkov in sodi med zahtevnejše branje. Ljubitelje in poznavalce narodno osvobodilnega boja pri nas bo roman zagotovo pritegnil.
Dragica Krašovec, urednica