Sredi poletja me je poklicala Olga Drofenik in me vprašala, če bi želela sodelovati v študijskem krožku Identiteta kraja. In ker me skoraj vse, kar lahko pripomore, da naš lepi kraj, naša občina Log- Dragomer, polno zaživi in postane kraj opolnomočenih, zdravih, srečnih in zadovoljnih ljudi, pritegne, sem rekla ja.
Študijski krožek vodi Darijan Novak, mentorica je Nika Gams. V študijskem krožku smo zelo heterogena skupina; gre za neformalno obliko učenja, sodelovalnega učenja in doživljanja. Spoznavamo se med seboj, izmenjujemo znanja, stališča ter se ob tem učimo in razvijamo sodelovalne spretnosti: komunikacijo, spoštovanje različnosti in spoštovanje dogovorov.
Začeli smo z vprašanjem, kaj identiteta (istovetnost) kraja pravzaprav je, kaj jo določa, ali je identiteta stabilen, trajen ali spreminjajoč pojem in podobno. Pri osebni identiteti gre za občutenje, za sidrišče človekovega obstajanja, za pripadanje, za človekovo ukoreninjenost. Sodoben človek se je znašel v zbeganosti, obupno išče svojo osebno, etnično, religiozno in druge identitete .Tako Stane Južnič v svoji knjigi Identiteta (1993).
Zastavljali smo si vprašanja: smo res zgolj spalno naselje, ali se priseljenci lahko identificiramo s krajem, kjer živimo? Po čem smo prepoznavni, posebni? Smo zadovoljni s svojim krajem, z dogajanjem, smo razvili občutek pripadnosti, se čutimo varni in vključeni? Spraševali smo se, kaj si mi kot posamezniki želimo spremeniti, vnesti v naše okolje. Iskali smo priložnosti, ki bi naše občane pritegnile k sodelovanju, razmišljali smo o dejavnostih, ki bi nas bolj povezale, da bi začutili potrebo po medgeneracijskem sožitju in po naklonjenosti drug drugemu.
Namreč, v sožitju ne gre zgolj za to, da ljudje bivamo skupaj, da smo povezani. Ljudje se družimo, ker potrebujemo bližino drugega, da se pogovarjamo, si pomagamo, se poslušamo, smo povezani, odvisni drug od drugega; smo v odnosih. V sožitju ljudje razvijamo sami sebe in skupnost. In življenje postane lepše.
Člani krožka smo prejeli različno literaturo in jo prebirali. Darijan nas je dobesedno zasul s knjigami in spletnimi povezavami.
Mene je pritegnil članek na temo temeljnih človekovih potreb. (Human Scale Development) avtorja Manfred A. Max- Neefa. Želela sem poglobiti in razširiti svoje vedenje, kaj človek pravzaprav potrebuje, da se čuti izpolnjenega in da osmisli svoje življenje. Morda boste tudi sami kaj malega izvedeli ali obnovili.
Avtor navaja, da so temeljne človekove potrebe ontološke in izhajajo iz stanja biti človek. Ni jih veliko, so maloštevilne in stalne v vseh kulturah, časih; spreminjajo se le strategije, poti in sredstva za njihovo zadovoljevanje. Gre za človekovo potrebo po eksistenci oziroma preživetju, po varnosti, potrebo po naklonjenosti, po razumevanju, sodelovanju, po prostem času, po ustvarjalnosti, identiteti in svobodi. Skupaj devet. Avtor Manfred A. Max-Neef pravi, da je potrebno temeljne človekove potrebe razumeti kot sistem, med seboj so povezane in interaktivne. S sodelavci je razvil postopek, s katerim lahko različne skupnosti prepoznajo »svoje bogastvo oziroma svojo revščino« glede na to, v kolikšni meri so zadovoljene osnovne človekove potrebe. Če želimo svoje okolje definirati in oceniti v luči človekovih potreb, ni dovolj, da poznamo in razumemo priložnosti, ki obstajajo za posameznike ali skupino, da aktualizira svoje potrebe. Potrebno je analizirati, kako okolje stimulira, tolerira ali morda zavira priložnosti. Kako je okolje kreativno, odzivno na človekove potrebe, kako daleč je ljudem omogočeno, da vplivajo na strukture, ki vplivajo na priložnosti.
Max Neef v pričujočem članku poudarja,« razvoj so ljudje, ne gre za predmete.« To je bistveno. Kako pa lahko vemo, da je nek razvojni proces boljši od drugega? Tradicionalen odgovor bi se glasil, tisti, ki vpliva na višji bruto družbeni proizvod. To je v količinskem smislu. Na ravni kakovosti pa je dober tisti razvojni proces, ki vpliva na izboljšanje kakovosti življenja ljudi. Kaj pa določa kakovost življenja ljudi? Gre za možnost, kako ljudje lahko adekvatno zadovoljujejo svoje temeljne človekove potrebe.
In če poizkušam odgovoriti na vprašanje, kaj pa si jaz želim spremeniti, izboljšati v svojem okolju, razmišljam takole: človek ima malo temeljnih potreb. Te so vedno in povsod enake. In vedno in povsod so najpomembnejši ljudje ter odnosi med ljudmi. Zato mislim, da je izgrajevanje sožitja med generacijami, med sosedi, prijatelji, skupinami, z lokalnim vodstvom, ključno. Prostovoljna pomoč, oskrba starejših, pomoč med sosedi, vse to bogati naše življenje. In že prijazno dobro jutro mimoidočega ali dober dan, ti lahko polepša dan.
Da pa bi se ljudje dobro počutili v svojem kraju, da bi bili ponosni na svoj kraj, pa je pomembna tudi določena socialna in druga infrastruktura. Zato si želim, da bi uresničili že zasnovan medgeneracijski center, ki bi z dnevnim varstvom in domom za starejše povezoval vse generacije, želim si knjižnico, ki bi obogatila naše skupno kulturno življenje, želim si urejene sprehajalne in kolesarske poti, sodobno otroško igrišče, klopi za počitek starejših na poti iz trgovine in za posedanje v senci. Želim si, da bi bili obdelovalci zemlje povezani med seboj in deležni strokovnih usmeritev glede zelene in trajnostne naravnanosti.
Močno pogrešam vsakodnevno skrb za čisto in urejeno okolje.
Skratka, kot občanka spoštujem vse domačine, ki so zaznamovali našo preteklost, kot priseljenka gojim naklonjenost tudi do vseh drugih. Identiteto kraja, občine, si želim graditi na lepih medsebojnih odnosih in na potrebni socialni in drugi infrastrukturi. Želim si, da bi bile moje potrebe kot občanke, za katere verjamem, da niso samo moje, slišane in postopno udejanjene. In pri tem sem pripravljena sodelovati, pomagati. Prijazno vabljene vse občanke in občani vseh generacij. Le skupaj, z dobro energijo, lahko uspešno izgrajujemo identiteto svojega kraja.
Erna Kos Grabnar, članica ŠK Identiteta kraja