Dnevniški zapis BK, november 2019
»Naši bodo zmagali! Gorica bo naša!«
Moj glas se izgublja v tihi in jasni poletni noči. Ura je nekaj čez tri zjutraj in vsi so že odšli spat.
Pri sosedih se prižge luč. Prikaže se moški in z okna zavpije.
»Dovolj je tega, poklicali bomo 112, da pridejo po tebe in te peljejo v Idrijo.«
To je le nekaj stavkov iz zgodbe Gorica je naša, po kateri nosi knjiga avtorja Primoža Šturmana tudi naslov. Z urednikom sta ga izbrala, ker se jima je zdela najboljša med vsemi zbranimi v tej knjigi.
Primož Šturman je po rodu Tržačan, rojen leta 1980. Otroštvo je preživel na Katinari, mladost na Opčinah. Študiral je na Univerzi v Trstu. Danes živi na naši strani Krasa in se vsakodnevno vozi na italijansko stran, kjer poučuje na slovenskem liceju Antona Martina Slomška. Zato dobro pozna razmere v obmejnem prostoru, pa naj gre za ljudi in njihovo življenje ali za kraje na obeh straneh meje. Domača sta mu tudi oba jezika, tako slovenski kot italijanski, čeprav mu je za intimne pripovedi ljubši slovenski jezik.
Knjiga Gorica je naša je Primožev literarni prvenec in je bila ob izidu nominirana za nagrado slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec.
V knjigi pisatelj slika čudovito pokrajino Krasa, Istre in okolice, Trg svetega Marka, Sveti Ivan, Trst in njegovo okolico in še nekatere kraje, ki smo jih že prepoznali v delih drugih avtorjev.
Zgodbe segajo v zadnja trideseta leta našega časa pa tja do druge svetovne vojne. Obravnava različna področja človekovega življenja, pa naj gre za področje duševnega zdravja, šolskega življenja, seks ali težave, ki jih imajo ljudje na obeh straneh meje. Izkazal se je kot dober opazovalec in spreten pisec, čeprav bralec včasih dobi občutek, da zgodbe niso povsem dokončane, da jim po zapletu manjka pravi epilog.
Večina junakov je dobro opisana, ni pa poimenovana. Nekateri mu očitajo začetniško pisanje in novinarski jezik, a sezite po knjigi in videli boste, kako vas bo pritegnila. O medčloveških odnosih govori direktno, odkrito, kar lahko opazimo šele pri mlajših generacijah.
Lahko rečem, da vsebina ni le stvar lokalnega obdobja, temveč bi zgodbe lahko prenesli v katerokoli okolje ali čas. Tematika je torej aktualna za vse kraje in ljudi, ki živimo v tem času, za svet bodečih žic in neodobravanja ravnanja ljudi, ki prihajajo od drugod.
Knjigo priporočam tudi zato, ker menim da so zamejski avtorji med Slovenci premalo prepoznani in večkrat celo zapostavljeni, ker se težko prebijejo na slovenski literarni trg.
Dragica Krašovec, urednica